V nedeljo 16. 9. 2018 nas je v Orehku obiskal gospod Boris Čok, raziskovalec kulturne in naravne dediščine ter varuh staroverskih običajev na Krasu. Enajsterica ljubiteljev raziskovanj starodavne preteklosti se je skupaj s predsednikom Športno kulturnega društva Orehek, zbrala pred cerkvijo sv. Florjana v Orehku. Pot smo nadaljevali proti Orehovškemu gradu, kjer smo si ogledali nekaj zelo starih hiš, med njimi Ulntkvo, ki nosi častitljivo letnico 1671.
Gospoda Čoka je izredno navdušila vas, ki se nahaja tik pod gradom. Ves prevzet pa je bil ob veličastni grajski lipi, ki je najstarejša na Primorskem in ena najstarejših v Sloveniji.
Za gradom smo našli star kamen, »brusnik« ki je po pripovedovanju gospoda Branka Grila nekoč služil za napajanje živine. Takrat je meril v višino kakih 40 cm. Kljub temu, da Orehovški grad žalostno razpada, daje še vedno videz nekoč imenitnega dvorca, ki je bil močno utrjen zoper nevarnosti turških vpadov. Vsa okolica s prelepimi starodavnimi drevesi očara vsakega sprehajalca. Kraške jame, ki se nahajajo v njegovi bližini pa nam v svojih temnih globinah tiho pripovedujejo o davni, pradavni preteklosti. Najstarejše najdbe kamnitih orodij iz paleolitika kot dokaz človeškega bivanja izpred 250 000 leti, so arheologi odkrili v Jami v Lozi.
Naša pot je tega dne peljala proti Žegnani jami. Najprej smo se ustavili pri »Kuščarju«, varuhu pradavnine. Ta skrivnostni megalit nas je veselo pozdravil v vsej svoji veličini. Nato smo kmalu vstopili v podzemno kraljestvo Žegnane jame. Ustno izročilo pravi, da so naši predniki v njej izvajali svete obrede na Ivanje. Tega dne je bila v vasi še posebej okrašena vsaka hiša, ki je imela člana v družini, po imenu Janez. Najpomembnejši kresni rastlini sta bili praprot in ivanjščica in tudi drugo poljsko cvetje, ki raste v tem času. Nekatere hiše v Orehku še vedno ohranjajo ta star običaj.Naši predniki so Žegnano jamo zelo spoštovali, saj jim je služila tudi kot zatočišče pred turškimi napadalci.Ogledali smo si tudi Grajsko jamo »Grotto«, ki so jo graščaki uporabljali za shranjevanje živil.O njej kroži legenda, ki mi jo je povedala gospa Marija Bergoč,por.Povše (Zaurva) iz Orehka.
V Orehovškem gradu je pred davnimi časi živela hudobna grofica po imenu Salamanka. Nekoč se je razjezila na deklo, ki ni opravila dela, kot je ta naročila. Prijela je čevelj, na katerem se je bleščala zlata peta. Z njo je ubogo deklo udarila po glavi in jo ubila. Po tistem ni imela Salamanka več miru. Po gradu je strašilo in hudobna grofica je kmalu od groze umrla.
Duša hudobne grofice Salamanke pa še danes straši po Grajski jami.
Naj ob tem zapišem, kako bogata so naša ustna izročila, ki so se ohranjala iz roda v rod. Nedaleč stran od Zaurvih je bila doma gospa Nives Blažič, por. Kenič (Ulčerjeva). Tudi ona mi je povedala legendo o grofici Salamanki, ki pa je nekoliko drugačna.
LEGENDA O GROFICI SALAMANKI
V Orehovškem gradu je pred davnimi časi živela grofica po imenu Salamanka. Bila je zelo skopa. Ker se je bala za svoje cekine, je sklenila, da jih ponoči zakoplje na grajskem vrtu. S seboj je vzela deklo, da bi ji ta svetila s svečo. Ko je opravila delo, ji je nenadoma šinilo v glavo: » Kaj pa,če dekla izda, kje je zakopan zaklad?« Sezula si je čevelj in z njim deklo ubila.
Od tistega dne dalje grofica ni imela več miru. Ko so v gradu pogasili luči, se je zaslišal strašen ropot. Premikalo se je pohištvo, ropotala je posoda… Govorilo se je, da se je vračala duša umrle dekle.
Ana Horvat
Gospoda Čoka je izredno navdušila vas, ki se nahaja tik pod gradom. Ves prevzet pa je bil ob veličastni grajski lipi, ki je najstarejša na Primorskem in ena najstarejših v Sloveniji.
Za gradom smo našli star kamen, »brusnik« ki je po pripovedovanju gospoda Branka Grila nekoč služil za napajanje živine. Takrat je meril v višino kakih 40 cm. Kljub temu, da Orehovški grad žalostno razpada, daje še vedno videz nekoč imenitnega dvorca, ki je bil močno utrjen zoper nevarnosti turških vpadov. Vsa okolica s prelepimi starodavnimi drevesi očara vsakega sprehajalca. Kraške jame, ki se nahajajo v njegovi bližini pa nam v svojih temnih globinah tiho pripovedujejo o davni, pradavni preteklosti. Najstarejše najdbe kamnitih orodij iz paleolitika kot dokaz človeškega bivanja izpred 250 000 leti, so arheologi odkrili v Jami v Lozi.
Naša pot je tega dne peljala proti Žegnani jami. Najprej smo se ustavili pri »Kuščarju«, varuhu pradavnine. Ta skrivnostni megalit nas je veselo pozdravil v vsej svoji veličini. Nato smo kmalu vstopili v podzemno kraljestvo Žegnane jame. Ustno izročilo pravi, da so naši predniki v njej izvajali svete obrede na Ivanje. Tega dne je bila v vasi še posebej okrašena vsaka hiša, ki je imela člana v družini, po imenu Janez. Najpomembnejši kresni rastlini sta bili praprot in ivanjščica in tudi drugo poljsko cvetje, ki raste v tem času. Nekatere hiše v Orehku še vedno ohranjajo ta star običaj.Naši predniki so Žegnano jamo zelo spoštovali, saj jim je služila tudi kot zatočišče pred turškimi napadalci.Ogledali smo si tudi Grajsko jamo »Grotto«, ki so jo graščaki uporabljali za shranjevanje živil.O njej kroži legenda, ki mi jo je povedala gospa Marija Bergoč,por.Povše (Zaurva) iz Orehka.
V Orehovškem gradu je pred davnimi časi živela hudobna grofica po imenu Salamanka. Nekoč se je razjezila na deklo, ki ni opravila dela, kot je ta naročila. Prijela je čevelj, na katerem se je bleščala zlata peta. Z njo je ubogo deklo udarila po glavi in jo ubila. Po tistem ni imela Salamanka več miru. Po gradu je strašilo in hudobna grofica je kmalu od groze umrla.
Duša hudobne grofice Salamanke pa še danes straši po Grajski jami.
Naj ob tem zapišem, kako bogata so naša ustna izročila, ki so se ohranjala iz roda v rod. Nedaleč stran od Zaurvih je bila doma gospa Nives Blažič, por. Kenič (Ulčerjeva). Tudi ona mi je povedala legendo o grofici Salamanki, ki pa je nekoliko drugačna.
LEGENDA O GROFICI SALAMANKI
V Orehovškem gradu je pred davnimi časi živela grofica po imenu Salamanka. Bila je zelo skopa. Ker se je bala za svoje cekine, je sklenila, da jih ponoči zakoplje na grajskem vrtu. S seboj je vzela deklo, da bi ji ta svetila s svečo. Ko je opravila delo, ji je nenadoma šinilo v glavo: » Kaj pa,če dekla izda, kje je zakopan zaklad?« Sezula si je čevelj in z njim deklo ubila.
Od tistega dne dalje grofica ni imela več miru. Ko so v gradu pogasili luči, se je zaslišal strašen ropot. Premikalo se je pohištvo, ropotala je posoda… Govorilo se je, da se je vračala duša umrle dekle.
Ana Horvat
OREHOVŠKA GRAJSKA LIPA
Grad, oj orehovški prelepi grad,
načel Tebe časa je zobati škrat,
a stara pesem se še v zidovih čuje
in v lipi votli njen odmev kraljuje.
Rodila se pred sedemsto je leti,
plodila listje je zeleno in cvetje zlato- čebelam med,
v nje senci hladni mnogo let
zasedal modro je - plemeniti grajski svet.
A duh njen sega v pradavnino,
od krošnje njene v globine korenino
zasliši sprehajalec vilinski čarni glas,
začuti moč Kresnika v bledi svoj obraz.
Junija na Kresno noč
obsije Mesec nje dišeče cvete,
vile bajne pozlatijo okrog nje obroč,
s petjem v ples pletejo sonete zvezdne - za poete.
Skakljanje palčkov in škratov, njih veselje,
vsakomur tedaj izpolni želje,
če iz srca plemenitega privro na dan,
pečat jim da Srebrni mesec sam.
Ko drugo jutro odpreš oči,
ves svet se zal , prelep Ti zdi,
lipov čaj iz kuhinje tedaj omamno zadiši,
čarobno palčki zdravilni napitek pripravili so Ti.
A glej mladi par ob kamniti mizi v rani zori:
drug ob drugemu na prsih nežno tam sloni!
In lipe hladna nagajiva senca poigra se z vročimi strastmi,
v noči sanj bajne vile resnično uporabile čarodejne so moči!
Lipov list, simbol slovenstva
in žlahtna kapljica-Medica,
pijači drugi vsej - boginja in kraljica,
slovanskim knezom v njeni slasti so pordela, zadrhtela lica.
In ves ta spomin v deblu je zapisan,
naj v duši plemeniti nikdar ne bo izbrisan,
Kresnik naj njen bo večni varuh na Gori Kristalni,
kjer pokriti z zlatim cvetjem spijo predniki nam davni.
Perun, Gromovnik, o, Lipa, ki z brati Tvojimi prebiva – Hrasti,
naj Slovence vse v boju stare pravde navdihuje,
nad tujce željne zemlje naše in oblásti
ognjene strele razbesnjuje, vse pohlepne misli naj uničuje!
A močna Ti ostani v luči slovenskega upora,
naj Tvoji mehki listi božajo nam mila srca,
naj z vsemi narodi po svetu, ob naših prednikih, njih vzora,
ponosni zremo v prihodnost, v duhu lastnega obstoja!
( Ana Horvat
Grad, oj orehovški prelepi grad,
načel Tebe časa je zobati škrat,
a stara pesem se še v zidovih čuje
in v lipi votli njen odmev kraljuje.
Rodila se pred sedemsto je leti,
plodila listje je zeleno in cvetje zlato- čebelam med,
v nje senci hladni mnogo let
zasedal modro je - plemeniti grajski svet.
A duh njen sega v pradavnino,
od krošnje njene v globine korenino
zasliši sprehajalec vilinski čarni glas,
začuti moč Kresnika v bledi svoj obraz.
Junija na Kresno noč
obsije Mesec nje dišeče cvete,
vile bajne pozlatijo okrog nje obroč,
s petjem v ples pletejo sonete zvezdne - za poete.
Skakljanje palčkov in škratov, njih veselje,
vsakomur tedaj izpolni želje,
če iz srca plemenitega privro na dan,
pečat jim da Srebrni mesec sam.
Ko drugo jutro odpreš oči,
ves svet se zal , prelep Ti zdi,
lipov čaj iz kuhinje tedaj omamno zadiši,
čarobno palčki zdravilni napitek pripravili so Ti.
A glej mladi par ob kamniti mizi v rani zori:
drug ob drugemu na prsih nežno tam sloni!
In lipe hladna nagajiva senca poigra se z vročimi strastmi,
v noči sanj bajne vile resnično uporabile čarodejne so moči!
Lipov list, simbol slovenstva
in žlahtna kapljica-Medica,
pijači drugi vsej - boginja in kraljica,
slovanskim knezom v njeni slasti so pordela, zadrhtela lica.
In ves ta spomin v deblu je zapisan,
naj v duši plemeniti nikdar ne bo izbrisan,
Kresnik naj njen bo večni varuh na Gori Kristalni,
kjer pokriti z zlatim cvetjem spijo predniki nam davni.
Perun, Gromovnik, o, Lipa, ki z brati Tvojimi prebiva – Hrasti,
naj Slovence vse v boju stare pravde navdihuje,
nad tujce željne zemlje naše in oblásti
ognjene strele razbesnjuje, vse pohlepne misli naj uničuje!
A močna Ti ostani v luči slovenskega upora,
naj Tvoji mehki listi božajo nam mila srca,
naj z vsemi narodi po svetu, ob naših prednikih, njih vzora,
ponosni zremo v prihodnost, v duhu lastnega obstoja!
( Ana Horvat