Kot vsako leto na 31. oktober, ko je tančica med tem in onim svetom najtanjša in se na Zemljo vračajo Duhci in Duhovi, v Orehku pri Postojni, po starodavni navadi dolbemo buče in si kaj zanimivega povemo. Zlasti so priljubljene zgodbe in pravljice v katerih malce »straši«. Kulturni dom kot se za to noč spodobi okrasi čarovnica Anaela, ki prileti na zelo stari metli, a ta ji najbolj odgovarja. Kako tudi ne, saj jo vedno pripelje ob pravem času na pravo mesto!
Tudi letošnje leto je bilo tako. Pripravila je bučno pito in prebrala nekaj zanimivih zgodb o čarovnicah s Pivškega, kajti bila je zelo vesela pridnih in ustvarjalnih otrok, ki so izdolbli buče v prekrasne oblike. Buče so žarele pozno v noč, saj so jih otroci postavili pred vrata hiš, kjer prebivajo s starši. Ko je šla Anaela mimo teh hiš in videla eno od strašnih buč je tlesknila z rokami in rekla:
PR´ MEJ MIŠ, KAKO STRAŠÍŠ, ŠE MENE TI PLAŠÍŠ!
Nato se je zahihitala, in novo pesmico prebrala, ki jo njena sestra je takrat poslala:
ČAROVNICA ČIRA ČARA
Čira- čara čez vrhove,
čira - čara, čez mostove,
čira - čara vrh gora,
čira –čara, tu sem doma.
Kaj je čira
in kaj čara?
Čira, moj prevelik nos, ki ne da mi mira.
Čara pa moji čevlji,
ki zde se preveliki, a videz vara.
Na videz nisem več postavna,
v obraz prav nič mikavna.
Zleti so začele bradavice in pa gube rasti,
še dobro, da imam palico, veste, bojim se pasti.
A za starost in bolezen ni čarovniškega zdravila,
ah pa nekaj bom še trikov naredila.
Kar tako se jaz ne dam,
na metli še kup vragolij imam.
Pa bodite zdravi in veseli še naprej,
prihodnje leto se vidimo obsorej.
Naj le gorijo buče, sveče in njih soj,
da Zemlja ve, da praznik je to moj.
(Dragica Šušteršič)
Tudi letošnje leto je bilo tako. Pripravila je bučno pito in prebrala nekaj zanimivih zgodb o čarovnicah s Pivškega, kajti bila je zelo vesela pridnih in ustvarjalnih otrok, ki so izdolbli buče v prekrasne oblike. Buče so žarele pozno v noč, saj so jih otroci postavili pred vrata hiš, kjer prebivajo s starši. Ko je šla Anaela mimo teh hiš in videla eno od strašnih buč je tlesknila z rokami in rekla:
PR´ MEJ MIŠ, KAKO STRAŠÍŠ, ŠE MENE TI PLAŠÍŠ!
Nato se je zahihitala, in novo pesmico prebrala, ki jo njena sestra je takrat poslala:
ČAROVNICA ČIRA ČARA
Čira- čara čez vrhove,
čira - čara, čez mostove,
čira - čara vrh gora,
čira –čara, tu sem doma.
Kaj je čira
in kaj čara?
Čira, moj prevelik nos, ki ne da mi mira.
Čara pa moji čevlji,
ki zde se preveliki, a videz vara.
Na videz nisem več postavna,
v obraz prav nič mikavna.
Zleti so začele bradavice in pa gube rasti,
še dobro, da imam palico, veste, bojim se pasti.
A za starost in bolezen ni čarovniškega zdravila,
ah pa nekaj bom še trikov naredila.
Kar tako se jaz ne dam,
na metli še kup vragolij imam.
Pa bodite zdravi in veseli še naprej,
prihodnje leto se vidimo obsorej.
Naj le gorijo buče, sveče in njih soj,
da Zemlja ve, da praznik je to moj.
(Dragica Šušteršič)
