Športno kulturno društvo Orehek je organiziralo literarni večer z pisateljico in novinarko Mileno Miklavčič ki nam je na zanimiv in hudomušen način predstavila svojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače. Knjiga sodi med 10 najbolj prodajanih knjig v Sloveniji in je v samem vrhu najbolj branih knjig v knjižnicah.
Knjiga opisuje stare čase Milena pa je predstavila nekaj zgodb iz tistih časov pred 2 sv. vojno. V njej razkriva tudi marsikatero resnico, ki je o spolnosti naših dedov in babic danes razširjena med ljudmi in jo s svojo knjigo postavlja pod vprašaj.
»Časi pred letom 1950 so bili, kar se tiče intimnosti med moškim in žensko, izrazito nenaklonjeni poznavanju telesnih različnosti. Moški so o ženskah, o njihovem čustvenem ravnanju in spolnem odzivu vedeli bore malo, če sploh kaj, Moški se pravzaprav niso imeli kje naučiti, kako to gre, razen da so si v hlevu ogledovali bika in kravo.
Ženske so, če so bile pametne in prefrigane, znale svojo nemoč v spalnici nadoknaditi na druge načine. Prevzele so komando v hiši, četudi je oče navzven veljal kot glavni. Za spolni odnos so uporabljali izraze, kot so bili: bakanje, an'gavljanje. Tiste malo bolj spodobne pa so imele navado reči, da se je moški ulegel k ženski. Ženska je moškemu največkrat dala. Lahko so uporabili izraz se mu je nastavila, mu je počepnila. Taki, ki je dala predčasno (pred poroko), so rekli lajdra.«
Svojih pripovedovalcev pravi, ni nikoli obsojala, ne takrat ne danes. Zgodbe, ki jih je zabeležila, niso atrakcija, so življenje. Ženskam bi postavila spomenik za vse žrtve, ki so jih doživele.
S takimi in drugačnimi zgodbami nam je popestrila nedeljsko popoldne svoj delček pa so prispevale tudi pevke ŽVS Vanda Križaj in recital Dragice Žejn.
Literarni večer se ni končal ob dogovorjenem času, ob prijetni pogostitvi se je pogovor zavlekel v večer.
Knjiga opisuje stare čase Milena pa je predstavila nekaj zgodb iz tistih časov pred 2 sv. vojno. V njej razkriva tudi marsikatero resnico, ki je o spolnosti naših dedov in babic danes razširjena med ljudmi in jo s svojo knjigo postavlja pod vprašaj.
»Časi pred letom 1950 so bili, kar se tiče intimnosti med moškim in žensko, izrazito nenaklonjeni poznavanju telesnih različnosti. Moški so o ženskah, o njihovem čustvenem ravnanju in spolnem odzivu vedeli bore malo, če sploh kaj, Moški se pravzaprav niso imeli kje naučiti, kako to gre, razen da so si v hlevu ogledovali bika in kravo.
Ženske so, če so bile pametne in prefrigane, znale svojo nemoč v spalnici nadoknaditi na druge načine. Prevzele so komando v hiši, četudi je oče navzven veljal kot glavni. Za spolni odnos so uporabljali izraze, kot so bili: bakanje, an'gavljanje. Tiste malo bolj spodobne pa so imele navado reči, da se je moški ulegel k ženski. Ženska je moškemu največkrat dala. Lahko so uporabili izraz se mu je nastavila, mu je počepnila. Taki, ki je dala predčasno (pred poroko), so rekli lajdra.«
Svojih pripovedovalcev pravi, ni nikoli obsojala, ne takrat ne danes. Zgodbe, ki jih je zabeležila, niso atrakcija, so življenje. Ženskam bi postavila spomenik za vse žrtve, ki so jih doživele.
S takimi in drugačnimi zgodbami nam je popestrila nedeljsko popoldne svoj delček pa so prispevale tudi pevke ŽVS Vanda Križaj in recital Dragice Žejn.
Literarni večer se ni končal ob dogovorjenem času, ob prijetni pogostitvi se je pogovor zavlekel v večer.
