SLOVENSKA LJUDSKA DEDIŠČINA V ŠEGAH, PESMIH IN PRIPOVEDIH
Slovenske ljudske šege imajo tisočletja stare korenine in stotere podobe, ki se razlikujejo od vasi do vasi. Pri nas ima vsaka vas svoj glas - od novoletnih kolednikov, kurentov, pustnih šem, zelenega Jurija, kresne noči, do jesenskih poljskih del in zimskih praznovanj ….. Te letne šege se prepletajo z življenjskimi šegami - od krsta do sedmine - med njimi pa se ves čas vije pesem. Naš človek je prepeval ob veselju in žalosti, ob delu in prazniku. V pesmih in šegah je skrita prava podoba našega naroda.
V današnji čas je naš narod prinesel tudi neizmerno bogastvo ljudskih pripovedi, ki razlagajo, kako so bajna bitja ustvarjala našo bajno lepo deželo - vile so napolnile Blejsko jezero, Šmarno goro je zgradil velikan Hrust, pri nastanku Cerkniškega jezera je botroval povodni mož.
Ljudstvo si je v pripoved zapisovalo tudi zgodovinske dogodke in ohranilo svoja mnenja o graščakih, o tlačanih, o Turkih, o rokovnjačih in še marsikaj, kar nam odstira pogled v preteklost naše dežele.
Ob predavanju Dušice Kunaver bomo prisluhnili koščku zgodbe našega naroda in ob tem skupaj prepevali domače pesmi.
Vas KOČE :V vseh dnevih leta, pa naj bo to spomladi v bujnem zelenju ali pozimi, ko deželo pokriva sneg, se z Globoke poti na začetku Koškega polja ponuja lep pogled na vas Koče. Pogled iz daljave na slemena streh in hiše, ki se stiskajo med krošnjami dreves, nad katerimi kraljuje zvonik podružnične cerkve sv. Marjete, ustvarja občutek, da je to majhna vas. Sredi vasi se videz spremeni in pokaže se podoba razvejanega naselja, ki se na eni strani širi proti robu Koškega polja, na drugi vzpenja na Cerkveni hrib, tretji krak pa se nadaljuje proti sosednji Slavini.
Koče so značilno notranjsko gručasto naselje z izrazito osrednjo cesto in cerkvijo, ki dominira na robu vasi. Leži med Prestrankom in Slavino, na rodovitnem Koškem polju med Slavinskim ravnikom na zahodu in železniško progo Pivka – Postojna na vzhodu. V središču vasi so večje domačije, združene v zaokrožene nize.
Starejše stavbe imajo uokvirjena zatrepna čela, okenske okvire z gladkimi kamnitimi podboji, »baročno« oblikovane portale in mnoge tudi arkadne lope pred vhodi.
Oblikovno gre za prehodno obliko med alpskim in kraško-istrskim stavbarstvom, stilno pa za različico kmečkega baroka s klasicističnim navdihom. Vas se je razvila ob dveh komunikacijah, ki se križata na ohlapno pozidanem vaškem križišču, ki ima funkcijo središča vasi in ki je ujet med kapelico, Gržinovo hišo z lipo in vodnjakom iz sredine 19. stoletja. Zanimiva je sklenjena pozidava objektov na severnem koncu vasi, ki učinkuje kot mestna ulica s polkrožnimi podhodi, ki vodijo v notranje dvorič?e. Južni konec vasi je pozidan z objekti, ki imajo več notranjskih elementov tako v konceptu domačije, ki so s čelno stranjo obrnjene proti glavni komunikaciji. Elementi kraške in notranjske arhitekture se kažejo tudi v mešanju korčne kritine ter nizkih naklonov streh (predvsem stanovanjska poslopja) in strmih streh, nekoč kritih s slamo.
Avtor teksta: Davor Kernel
Slovenske ljudske šege imajo tisočletja stare korenine in stotere podobe, ki se razlikujejo od vasi do vasi. Pri nas ima vsaka vas svoj glas - od novoletnih kolednikov, kurentov, pustnih šem, zelenega Jurija, kresne noči, do jesenskih poljskih del in zimskih praznovanj ….. Te letne šege se prepletajo z življenjskimi šegami - od krsta do sedmine - med njimi pa se ves čas vije pesem. Naš človek je prepeval ob veselju in žalosti, ob delu in prazniku. V pesmih in šegah je skrita prava podoba našega naroda.
V današnji čas je naš narod prinesel tudi neizmerno bogastvo ljudskih pripovedi, ki razlagajo, kako so bajna bitja ustvarjala našo bajno lepo deželo - vile so napolnile Blejsko jezero, Šmarno goro je zgradil velikan Hrust, pri nastanku Cerkniškega jezera je botroval povodni mož.
Ljudstvo si je v pripoved zapisovalo tudi zgodovinske dogodke in ohranilo svoja mnenja o graščakih, o tlačanih, o Turkih, o rokovnjačih in še marsikaj, kar nam odstira pogled v preteklost naše dežele.
Ob predavanju Dušice Kunaver bomo prisluhnili koščku zgodbe našega naroda in ob tem skupaj prepevali domače pesmi.
Vas KOČE :V vseh dnevih leta, pa naj bo to spomladi v bujnem zelenju ali pozimi, ko deželo pokriva sneg, se z Globoke poti na začetku Koškega polja ponuja lep pogled na vas Koče. Pogled iz daljave na slemena streh in hiše, ki se stiskajo med krošnjami dreves, nad katerimi kraljuje zvonik podružnične cerkve sv. Marjete, ustvarja občutek, da je to majhna vas. Sredi vasi se videz spremeni in pokaže se podoba razvejanega naselja, ki se na eni strani širi proti robu Koškega polja, na drugi vzpenja na Cerkveni hrib, tretji krak pa se nadaljuje proti sosednji Slavini.
Koče so značilno notranjsko gručasto naselje z izrazito osrednjo cesto in cerkvijo, ki dominira na robu vasi. Leži med Prestrankom in Slavino, na rodovitnem Koškem polju med Slavinskim ravnikom na zahodu in železniško progo Pivka – Postojna na vzhodu. V središču vasi so večje domačije, združene v zaokrožene nize.
Starejše stavbe imajo uokvirjena zatrepna čela, okenske okvire z gladkimi kamnitimi podboji, »baročno« oblikovane portale in mnoge tudi arkadne lope pred vhodi.
Oblikovno gre za prehodno obliko med alpskim in kraško-istrskim stavbarstvom, stilno pa za različico kmečkega baroka s klasicističnim navdihom. Vas se je razvila ob dveh komunikacijah, ki se križata na ohlapno pozidanem vaškem križišču, ki ima funkcijo središča vasi in ki je ujet med kapelico, Gržinovo hišo z lipo in vodnjakom iz sredine 19. stoletja. Zanimiva je sklenjena pozidava objektov na severnem koncu vasi, ki učinkuje kot mestna ulica s polkrožnimi podhodi, ki vodijo v notranje dvorič?e. Južni konec vasi je pozidan z objekti, ki imajo več notranjskih elementov tako v konceptu domačije, ki so s čelno stranjo obrnjene proti glavni komunikaciji. Elementi kraške in notranjske arhitekture se kažejo tudi v mešanju korčne kritine ter nizkih naklonov streh (predvsem stanovanjska poslopja) in strmih streh, nekoč kritih s slamo.
Avtor teksta: Davor Kernel
